Uršula Berlot | Biomimesis in Sodobna umetnost 169 Uršula Berlot Biomimesis in Sodobna umetnost Naravno med organskim in tehnološkim Na vseh ravneh sodobne realnosti, v znanosti, umetnosti in kulturi v širšem pomenu postajajo tradicionalne meje med naravnim in umetnim, strojem in človekom, organskim in mehanskim manj razločne. Nove tehnologije in interdi- sciplinarno povezovanje med naravoslovnimi znanostmi, kot so molekularna biologija, kemi- ja, nevrologija, genetika, kibernetika, in ume- tnostjo, arhitekturo in oblikovanjem delujejo v smeri stapljanja in povezovanja organskega z mehanskim na mikroelementarni ravni ali makroravni realnosti. Meja, ki ločuje biološke procese od mehanskih, postaja tanka in perme- abilna zlasti z naglim razvojem na področju nanotehnologije, bionike in prostetike. Na področju interdisciplinarnega razisko- valnega povezovanja se biomimetika, znana tudi kot bionika in biomimikrija, vzpostavi kot znanost, ki replicira biološke funkcije in strukture v umetno ustvarjenih tehnoloških sistemih. Biomimetika se v oblikovanju ume- tnih materialov in načrtovanju tehnoloških, umetnih sistemov navdihuje v naravi in tako povezuje znanost in umetnost. Biomimetika označuje biološko inspirirano tehnologijo in vrsto različnih načinov adaptacije naravnih strategij v znanosti, umetnosti, arhitekturi in oblikovanju. Je nekakšen okvir za razmišljanje in koncipiranje raziskovalnih in umetniških vsebin, ki nastajajo pri neposredni uporabi naravnih ali organskih materialov v ustvar- janju umetnega sistema ali v inspiraciji s strukturnimi delovanji bioloških sistemov v tehnološkem mediju. Biomimetika se oblikuje obenem v odnosu do telesa in narave, uporablja rastlinske, žival- ske ali človeške sisteme, funkcije in oblike in jih prevaja v načrtovanju umetnih mate- rialov, biomimetičnih naprav in tehnologij. Posnemanje naravnih in telesnih funkcij je osnova načrtovanja različnih telesnih – mož- ganskih, organskih in senzoričnih – vsad- kov, biomimetičnih membran ali biočipov v medicini, izumljanja novih biotehnoloških materialov in biomimetičnih orodij, protez in elektronskih vmesnikov. Predvsem na ravni molekularnih raziskav in pri uporabi nano- tehnologije se biomimetika giblje v območju odnosov, ki povsem zameglijo tradicional- no dihotomijo med umetnim in naravnim. Tehnološke manipulacije na ravni moleku- larnih in kvantnih procesov, ki se uporabljajo tako v kemiji in industriji novih materialov kot v proizvodnji telesnih nadomestkov, povsem zabrišejo možnosti razlikovanja med narav- nim in umetnim, organskim in mehanskim, saj so na mikroelementarni ravni te snovnosti izpostavljene enakim urejevalnim procesom. Biomimesis se v estetiki in umetnosti giblje v dimenziji povezovanja med znanstvenimi raziskavami in uporabi znanstvenih postop- kov v umetniških eksperimentih. Replikacija biološke funkcije v umetnem mediju spremi- nja samo izkušnjo tega procesa in umetnost danes pogosto deluje v funkciji ozavešča- nja in intenziviranja pozornosti, ki stimuli- ra konceptualno preizpraševanje o postopkih in konsekvencah, ki jih biomimetični pose- gi v realnost implicirajo na ravni zaznave, kognicije in zavesti. Sodobni eksperimenti na področju biotehnologije, genetike in umetne inteligence pomenijo nove izzive običajnega razumevanja in razlikovanja med naravnim in umetnim. Čeprav je bila ta dihotomija v pre- teklosti pogosto zabrisana v različnih oblikah