Glasnik SED 51|1,2 2011 44 Uvod Drevo je že od nekdaj eksistencialna in kulturna dobrina – po eni strani je človeku zagotavljalo material za gradnjo bivališč in bilo vir hrane ter energije, po drugi pa je bilo zaradi daljše življenjske dobe in navezanosti na določen prostor vir čaščenja, spoštovanja in občudovanja. Starim ljudstvom so bila drevesa sveta in so do njih gojila po- seben odnos. Drevo naj bi simboliziralo svetovno os, saj s ko- reninami sega v podzemlje (svet mrtvih), s krošnjami pa v nebo (nebesa); drevesa so bila vrata v druge dimenzije oziroma stanja zavesti in so tisočletja simbolizirala sveti prostor (Hageneder 2001; Šmitek 2004). Hageneder (2001: 15) poudarja, da danes pomen dreves v človekovem duhovnem življenju podcenjujemo. Ko so pred sto leti arheologi v Angliji izkopavali predkrščansko svetišče pri Taplowu (Buckingamshire), so podrli starodavno ti- so, ki je rasla sredi območja izkopavanj. V zemlji niso našli niče- sar, niso pa se zavedali, da je bila prav ta tisa srce svetišča (Ha- geneder 2001: 15). V antični Grčiji naj bi v čast boginji Ateni v njenih svetiščih sadili oljko ali oljčne gaje (Hageneder 2001: 92; Visković 2001: 385). Ko so leta 480 pr. n. št. Perzijci zavzeli in požgali Atene, so poleg drugega požgali tudi sveto oljko. Zgodba pripoveduje, da je sveto drevo ponovno vzbrstelo. Z drevesa naj bi vzeli 13 poganjkov in jih posadili na posebnih mestih po deže- li. Po poročanju grškega geografa Pausaniasa naj bi eden od njih zrasel v oljčni gaj blizu Epidavra, ki je bil zavarovan z zakonom. Prepovedano je bilo celo odnašanje zaradi vetra zlomljenih vej (Hageneder 2001: 97–98; Pirnat 1988: 37–38). Hageneder (2001: 21) meni, da je do prenosa čaščenja točno določenega drevesa na čaščenje drevesne vrste prišlo zato, ker so ljudje verjeli, da bo božanstvo sprejelo njihov dar tudi pri lokalnem drevesu (Zeus na primer naj bi poleg darov pri svetem Dodonskem hrastu darove sprejel tudi pri drugih hrastih). Sčasoma so tako začeli posamez- ne drevesne vrste povezovati z določenim božanstvom. Čaščenje dreves je bilo, podobno kot pri drugih indoevropskih narodih, razširjeno tudi med našimi predniki (Ovsec 1991: 306). Ovsec (1991: 307) navaja, da so naši predniki častili tako drevje v gozdu kot tudi gaje in sadno drevje. Drevo in gozd sta pooseb- ljala duha ali njegovo prebivališče. Še zlasti so jim bila všeč drevesa posebnih oblik, dvo- ali večvršna drevesa, velika, votla in stara drevesa, drevesa, v katera je treščila strela, in podobna. Častili so tudi drevesa, povezana z nenavadnimi dogodki. Raz- lični deli (lubje, cvetovi, plodovi, …) nekaterih svetih dreves so bili zdravilni, zdravilne učinke pa je imelo tudi plazenje skozi votla drevesa. Tudi Rutar (1972: 65) piše, da je bilo med starimi Slovenci razširjeno malikovalstvo pod drevesi in pri studencih. Še leta 1943 je Kotnik zapisal, da je tudi Slovencem znano, da bolniku pomaga, če ga vlečeš skozi votlo drevo ali votel kamen. »Kilavega človeka moraš potegniti skozi razklan mlad hrast. Če hrast zopet zraste, bo tudi bolnik ozdravel« (Kotnik 1943: 115). Ker se kult čaščenja dreves in gajev ni skladal s krščansko vero in je bil za duhovščino preveč poganski, so ponekod sveta dreve- sa sekali, drugod pa so ob njih postavljali kapelice in cerkvice ter tako skušali prikriti prvotni namen njihovega čaščenja in roma- nja k njim (Šmitek 2004: 85). Skupna značilnost omenjenih strokovnih razprav je, da analizira- jo vidike čaščenja naših prednikov do posameznih drevesnih vrst in ne do posameznih dreves. V nasprotju z njimi se v pričujo- čem prispevku ne osredotočam na odnos prednikov do čaščenja drevesnih vrst, ampak analiziram različne kulturne vidike tistih posameznih dreves, ki so naša drevesna dediščina. V trenutno uradno veljavnem sistemu varstva drevesne dediščine v Slove- niji drevesa za dediščino izbirajo in njihov seznam vodijo na Za- vodu RS za varstvo narave. Pri obravnavi drevesne dediščine se stroka, ki jo zastopajo skoraj izključno naravoslovne znanstvene discipline, omejuje na empirično merljive debelino, višino in podobne materialne vidike. Zaradi te strokovne odločitve naglo Izvleček: Avtorica v prispevku obravnava različne vidike drevesne dediščine in opozarja, da so v trenutni zakonodaji prezrta drevesa s poudarjenimi kulturnimi vidiki, ki ne dosegajo predpisanih debelin in višin. Predlaga, da se v prihodnje pri odbiranju drevesne dediščine upoštevajo tudi kulturni vidiki, saj so ne glede na doseženo debelino in višino nekatera drevesa v prostoru pričevalci kulturnega izročila in so kot taka del naše dediščine. Seznanjajo nas o rabi prostora in načinu življenja, simbolnih pričevanjih v družbi, dogodkih, v spomin katerih so bila zasajena, estetskem čutu naših prednikov in podobno. V nadalje- vanju avtorica analizira in poudarja kulturno razsežnost dreves ter na izbranih primerih opredeljuje možne nematerialne kriterije vrednotenja drevesne dediščine. Ključne besede: drevo, dediščina, kulturno izročilo, vrednotenje, Karavanke Abstract: Discussing different aspects of the tree heritage, the au- thor stresses that the current legislation overlooks trees that represent an important cultural asset but have not yet reached the measure- ments determined by the legislation. It is her suggestion that cultural aspects be included in the process of classification since some trees, regardless of their size, convey cultural traditions and are therefore a part of our heritage. They bear witness to the use of certain places and illustrate life styles, social symbols, events in whose honor they had been planted, our ancestors’ aesthetic sense, etc. In the following chapters the author analyzes end emphasizes the cultural dimension of trees. Examples of certain trees are used to define the possible in- tangible criteria for the evaluation of the tree heritage. Key Words: tree, heritage, cultural heritage, evaluation, Karavanke * Mag. Mateja Šmid Hribar, soc. kult. in filozofinja, magistra varstva naravne dediščine, Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU. 1000 Ljubljana, Gosposka 13, E-naslov: mateja.smid@zrc-sazu.si Razglabljanja Mateja Šmid Hribar* KULTURNI VIDIKI DREVESNE DEDIŠČINE Izvirni znanstveni članek | 1.01