Aleksander Bjelčevlč UDK 801.65  Filozofska fakulteta v Ljubljani  Svobodni verz  //: Lastnosti sistema^  5.1 Osnovna določila  Pravila svobodnega verza (SV) je težko ugotoviti: numerični sistemi so bili dani »od zgoraj«,  medtem ko so pravila SV dana od spodaj oz. od znotraj, so zgolj implicirana v besedilih, zato jih je  treba šele rekonstruirati.^ Rekonstrukcija temelji na dveh predpostavkah:  a) da za SV še vedno velja načelo ekvivalence, tj. da so vrstice v SV ekvivalentne glede na neko  lastnost;  b) da se v SV ob odsotnosti prozodičnih in silabičnih regularnosti pozornost pišočega in beročega  usmerja na konec vrstice.  Iz predpostavke b) izhajajo, neodvisno eden od drugega, obenem ruski, poljski in angleški  verzologi. Tip verzne klavzule jim služi za klasifikacijo SV, ki pa je v vsaki verzološki tradiciji  drugačna. Kot že rečeno, predstavljam tu poljsko pojmovanje SV, ki ga povzemam po knjigi  Dorote Urbanske Wiersz wolny.  Svobodni verz, ki je kot vrsta nenumeričnega verza (verz, ki ni niti silabični niti silabotonični niti  tonični)^ nastal v moderni in se polno oblikoval v 20. in 30. letih, se od v prejšnjem poglavju  naštetih vrst verza (razen askladenjskega) loči po tem, da se v njem ne ponavlja isti prozodični  (suprasegmentalni) vzorec ali/in število zlogov (ljudska pesem in deloma silabotonika 19. stoletja  so bile namenjene petju in recitiranju, SV pa tihemu branju oz. gledanju,'' zato je akustična podoba  zanj sekundama; Urbanska, 1995: 30-31), ampak isti skladenjski vzorec: ne ekvivalenca na ravni  suprasegmentalnih, ampak na ravni segmentalnih dejavnikov. Pridevnik »svobodni« ne pomeni, da  je tak verz osvobojen vsakršnih pravil verzne gradnje; prej bo to pomenilo 'svoboden od  numeričnosti', 'nenumerični', 'nemetrični' (Urbanska, 1995: 7), torej tak, katerega ritma ni mogoče  opisati z enotnim številskim vzorcem.  1 Nadaljevanje iz 6. številke Jezika in slovstva (XLIII, 1997/98).  ^ V poljudno-strokovni literaturi največkrat najdemo negativno definicijo: SV je verz, ki je svoboden od metra in rime.  Vendar je to nepopolna definicija. Njen prvi del (genus proximum) »SV je verz« pove, da je to besedilo z dvojno členitvijo.  Drugi del negativne definicije pa pove samo to, česa te enote, verzi, nimajo. Vedeti pa je treba, kaj imajo, da bomo lahko  to reč iskali in da bomo vedeli, da smo jo našli.  V slovenščini ni veliko drugih, starejših vrst nenumeričnega verza. Med nenumerične bi bilo mogoče šteti srednjeveške  cerkvene pesmi (Velikonočno pesem iz Stiškega rokopisa) in nekatere Vrazove pesmi — molitve iz tridesetih let 19.  stoletja (K Bogu, Ana za Slejka), obojno gradivo pa je za verzološko rekonstrukcijo preskromno. Kratko informacijo o  starejših nenumeričnih sistemih v evropskih literaturah ponuja Gasparov, 1989.  Oglejte si samo grafiko Seliškarjeve zbirke Trbovlje (1923), enega prvih implicitnih manifestov svobodnega verza. Ti  grafični znaki — tropičja, pomišljaji, črte, oklepaji, umiki, velike črke ipd. — po mojem označujejo intonacijo pesmi; ritem  SV namreč temelji na odnosu do stavčne intonacije. Ti znaki pozneje iz SV izginejo (gl. npr. Daneta Zajca). To si razlagam  tako: ko se je SV v začetku 20. stoletja začel pojavljati, je bilo treba bralce nanj šele privajati, treba je bilo še dodatno  poudarjati pomen intonacije, pozneje pa ne več.