Ocene in poročila 343 Matija Ogrin: Slovensko slovstveno izročilo. Celje; Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba; Društvo Mohorjeva družba, 2019. 271 str. Matija Ogrin, višji znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, se kot raziskovalec posveča starejši slovenski književnosti, še posebej v obdobju baroka. Svojo pozornost posveča še posebej tistim besedilom, ki so se v preteklosti med ljudstvom širila s prepisovanjem iz roko- pisa v rokopis ter kot taka bila manj znana in zanimiva za literarne zgodovinarje. Rezultat njegovega raziskovanja in prizadevanja je spletni Register slovenskih rokopisov 17. in 18. stoletja, ki do sedaj beleži 135 rokopisnih enot različne vsebine, od pridig, pesmaric, pa- sijonov, meditativnih in asketičnih besedil vse do receptov, gospodarskih zapiskov, priseg in razglasov. V knjigi Slovensko slovstveno izročilo je Ogrin zbral, kot je razvidno iz podnaslova, drobce slovenskega slovstva, izročene v rokopisih, ki jih je razvrstil v tri obdobja: srednjeveško, protestantsko in baročno izročilo do 19. stoletja. Srednjeveško izročilo vsebuje v 8. in 9. stoletju nastale kirielejsone (karantanski ustoličevalni, slavilni klic k Sveti Trojici, litanijski prošnji klic), prve znanilce rabe slovenskega jezika v srednjeveški Katoliški cerkvi. Sledijo trije redki rokopisni spomeniki iz obdobja pred iznajdbo tiska: Brižinski spo- menik III oz. molitev splošne spovedi je nastal med letoma 972 in 1000; Rateški rokopis (sicer bolj znan kot Celovški rokopis) je iz 14. stoletja (1362–1390) in vsebuje molitve »Oče naš«, »Češčena si Marija« in »Jast verujem«; Stiški rokopis, ki vsebuje predpridižni klic »Milost ino gnada«, marijansko hvalnico »Češčena bodi, kraleva«, velikonočni kiri- elejson »Naš gospud je od smerti vstal« in molitev splošne spovedi »Ja se adpovem«, je nastal v 15. stoletju (1428–1440). Ti zapisi so v pričujoči knjigi predstavljeni v različnih prepisih, fonetičnem, kritičnem in posodobljenem, ki je za današnjega bralca zaradi boljše razumljivosti besedila več kot dobrodošel. Brižinski spomeniki so bili leta 2004 predstavljeni v novi tiskani izdaji (leta 2007 pa tudi v elektronski), ki je vsebovala diplomatični, kritični in fonetični prepis, prav tako že tudi posodobljen prevod. Opazno je, da je Ogrin upošteval nekatere starejše rešitve; tako je na primer zadnji dve vrstici Brižinskega spomenika III (i spasi me vu vsem blaze) razumel kot Grivec (1950): »ohrani me v vsem dobrem« (Ogrin 2019: 15), fonetični prepis pa je prevzel iz Ramovš-Kosovega prepisa iz leta 1937, saj bi za prepis, ki ga je za znanstvenokritično izdajo pripravil Tine Logar, bralec potreboval jezikoslovno izo- brazbo. Ob besedilu so razložene tudi manj razumljive besede, ki so na koncu podane še v slovarčku. V poglavje srednjeveškega slovstva je Ogrin uvrstil tudi praznične (adventne, božične, velikonočne, binkoštne), pasijonske, Marijine pesmi in predpridižno pesem o desetih zapo- vedih ter pesmi o svetem Rešnjem telesu, ki so bile predvsem na podlagi analiz literarnega zgodovinarja Ivana Grafenauerja, teologa Marijana Smolika in etnomuzikologinje Zmage Kumer prepoznane kot srednjeveške (ali domnevno srednjeveške), čeprav so se nam ohranile v kasnejših rokopisnih zapisih iz 17. in 18. stoletja. Te pesmi so bralcu predstavljene le v kritičnem prepisu. Iz Mau- rerjeve koroške pesmarice (1754) je Ogrin prevzel »Božično pisem od rojstva Božjega«, ki se prične z verzi: »Sveti Lukež Evangelist, / piše, da je rojen / Jesum Christ / notre v tam mesto / Batlahem, / de rezveseli se Jeruzalem. / Kyrie eleison!« Da je pesem srednjeveškega izvora, so ga prepričali začetno sklicevanje na evangelista, štirivrstična struktura, elogij oz. slavilni nagovor Rože Marije ter še nekaj