Roman Globokar Papež Frančišek – upanje za prihodnost Papež Frančišek že od svoje izvolitve dalje navdušuje ljudi po vsem svetu – verne in neverne. Že prvi večer, ko nas je povabil, naj molimo zanj, preden nam je podelil blagoslov, je jasno pokazal, da papeštvo razume kot služenje. Glavni poudarek njegovega poslanstva ni v lepoti bogoslužja, prav tako ne v oblikovanju verskega nauka, ampak predvsem v spodbujanju cerkvenega občestva k temeljni drži služenja. Poklicani smo, da na klic Božje ljubezni odgovorimo z ljubeznijo do bližnjih, predvsem do ubogih. Ko spremljamo delovanje sedanjega papeža, lahko resnično občudujemo, kako si v svoji pristnosti upa iti preko ustaljenih vatikanskih manir. S svojimi besedami, predvsem pa s svojimi dejanji kaže, da mu je res najpomembnejši pristen oseben odnos. Koliko toplih objemov, poljubov, nežnosti, telefonskih klicev, sočutnih pisem je papež Frančišek v tem letu že podelil povsem običajnim ljudem. Noče biti vladar, ampak pastir, ki ima »vonj po ovcah«, kot se je sam izrazil. Noče popolne Cerkve, z jasno doktrino in izpopolnjeno strukturo, ampak cerkveno občestvo, ki je občutljivo za stisko sodobnega človeka, ki vidi rane tega sveta in zaupa v Božje usmiljenje. Ne boji se govoriti o grehih in zmotah Cerkve, ne boji se kritizirati klerikalizma in hinavščine znotraj same cerkvene hierarhije. Prav zaradi sposobnosti samokritike in priznanja negativnih stvari znotraj Cerkve zopet vzpostavlja zaupanje do Cerkve. Njegova osebnost vzbuja upanje, da je mogoče vzpostaviti bolj pravično in solidarno družbo ter da je mogoče sodelovanje med verujočimi in neverujočimi pri izgradnji boljšega sveta. Po drugi strani pa sedanji papež zelo izrecno govori tudi o nujnosti evangelizacije znotraj sodobnega racionalnega laicizma. Zelo kritično spregovori o absolutizaciji tržnega gospodarstva in sodobnem procesu globalizacije, ki še povečuje razlike med revnimi in bogatimi v sodobnem svetu. Zavzema se za dostojanstvo vsakega človeka in za vzpostavitev novih, bolj pravičnih in solidarnih družbenih struktur. Njegov slog podajanja verskih vsebin je veliko bolj pridigarski in manj teološki, kot smo bili to navajeni pri prejšnjih papežih. Prav zato bolj nagovarja širše množice vernikov in tudi ljudi izven Cerkve. Nismo bili navajeni, da papeži v svojih nagovorih spregovorijo o svoji stari mami, o svojih prijateljih, o svojih izkušnjah, o svojih slabostih. Frančišek razkriva svojo človeškost in s tem še bolj kot njegovi predhodniki demitizira papeško službo. S tem pa se nikakor ne odpoveduje svoji nalogi vrhovne učiteljske avtoritete znotraj cerkvenega občestva. Konec novembra 2013 je napisal apostolsko spodbudo Veselje evangelija, s katero je v marsičem podal osebni program svojega papeževanja. Osrednje vprašanje je, kako oznanjevati evangelij v sodobnem svetu. Papež odgovarja v preprostem in spodbujevalnem slogu. Tudi v tem dokumentu se združujeta čut za razločevanje duhov (sv. Ignacij) in bližina do ubogih (sv. Frančišek Asiški); temeljita duhovna analiza je povezana z empatijo do današnjih ubogih. Predvsem pa vejeta iz dokumenta veselje in optimizem, ki izhajata iz evangeljskega sporočila, da Bog brezpogojno ljubi vsakega človeka in da je vsakemu blizu. Poglejmo si nekaj temeljnih poudarkov apostolske spodbude Veselje evangelija, ki so še posebej pomembni za karitativne delavce znotraj cerkvenega občestva. V uvodu papež povabi vsakega kristjana, naj »obnovi svoje srečanje z Jezusom Kristusom ali naj se vsaj odloči za srečanje z njim in ga vsak dan nenehno išče« (3), saj ni nihče izključen od veselja, ki ga prinaša Gospod. Središče krščanskega oznanila je, da je Bog usmiljeni Oče in da se nikoli ne naveliča