doi: https://doi.org/10.26493/978-961-7023-72-5.187-199 187 Lucijana Marijo Škerjanca in Slavka Osterca pogosto razumemo kot anta- gonistični dvojec, ki naj bi v temelju zaznamoval slovensko glasbo najprej med obema vojnama, razlike med obema »šolama« – oba sta bila tudi po- membna učitelja oz. profesorja kompozicije – pa naj bi odmevale še v so- dobnem času. Tako že Marijan Lipovšek izpostavlja Škerjanca kot »proti- pol« Ostercu, češ da sta si oba skladatelja »nasprotna do zadnjega kotička«, 1 Dragotin Cvetko govori o tem, da je bila med Ostercem in Škerjancem »vi- dna napetost, gotovo zavoljo različnih umetnostnih nazorov«, 2 Darja Koter trdi, da sta bila »Škerjanc kot tradicionalist in Osterc kot avantgardist […] večna rivala« 3 , o nasprotujočih osebnostnih in estetikah ter celo dveh »kom- pozicijskih šolah« pa govori tudi Katarina Bogunović Hočevar. 4 Osrednje razlike je najlažje razkriti na estetski ravni, pri čemer je poe- nostavljeno rečeno Škerjanca moč razumeti kot tradicionalista 5 in Osterca kot doslednega zagovornika novega. Svojo tradicionalistični držo Škerjanc izpostavlja zelo jasno, ko trdi, da »doslej ni bil izrabljen niti odstotek vseh 1 Marijan Lipovšek, »Naša glasbena produkcija«, Ljubljanski zvon 55, 10–11 (1935): 577. 2 Dragotin Cvetko, Osebnost skladatelja Slavka Osterca (Ljubljana: Cankarjeva založba, 1993), 117. 3 Darja Koter, Slovenska glasba. 1918—1991 (Ljubljana: Študentska založba, 2012), 143. 4 Katarina Bogunović Hočevar, »Ravnikovi glasbenoestetski nazori v kontekstu dveh kompozicijskih šol«, De musica disserenda 6, 2 (2010), 87. 5 Prim.: Monika Kartin, Simfonije Lucijana Marije Škerjanca, magistrsko delo (Ljublja- na: Filozofska fakulteta, 1982), 125. Slavko Osterc in Lucijan Marija Škerjanc: estetski razkol in poetsko bratstvo Gregor Pompe Univerza v Ljubljani University of Ljubljana